Z access consciousness sem se prvič srečala čisto po naključju. Ena izmed prijateljic je na socialnih omrežjih delila zgodbo, da gre na ‘barse’. Nisem imela pojma, kaj to pomeni, ampak sem jo vprašala. Rekla je nekaj v stilu: To je Access Consciousness, metoda, ki ti pomaga, da se odkleneš, da lažje zadihaš, spustiš stvari. V tistem obdobju sem bila sama čisto v razsulu. Preobremenjena sem bila z delom, neprespana, nenehno utrujena. Pa sem si rekla, zakaj pa ne.
Spomnim se prvega termina za access consciousness. Prišla sem rahlo skeptična. V prostoru je dišalo po sivki, v ozadju je igrala nežna glasba, terapevtka mi je rekla naj samo ležim in sprostim glavo. Bila sem brez pričakovanj. Potem pa je s konicami prstov nežno dotikala določenih točk na moji glavi. Sprva nisem čutila nič posebnega, ampak po kakšnih 20 minutah se je nekaj začelo premikati. V glavi sem imela občutek, kot da nekdo počasi odpira predale, v katerih sem celo življenje shranjevala skrbi, dvome, strahove.
Ko sem vstala, sem bila kot prerojena. Ne pretiravam. Ni šlo za neko instant razsvetljenje, ampak za občutek, da sem jaz spet jaz. Da je v meni več prostora. Tiste skrbi, ki so me prej pritiskale k tlom, so bile še vedno tam, ampak manjše. Oddaljene. Lažje sem dihala.
Od takrat sem šla že večkrat na access consciousness. Vsakič je malo drugače, ampak vedno koristno. Kar mi je najbolj zanimivo pri access consciousness je, da ti ne daje odgovorov, samo postavlja vprašanja. In skozi vprašanja začneš drugače gledat nase in na svet okoli sebe. ‘Kaj če ni z mano nič narobe?’ ‘Kaj je še mogoče?’ In najlepše pri vsem? Ni ti treba verjeti, da deluje. Samo poskusiš. In če začutiš spremembo – super. Če ne, pa si si vsaj vzel čas zase. Tudi to šteje.
Access consciousness mi je odprl vrata v popolnoma nov način razmišljanja. Ni terapija v klasičnem smislu, ampak bolj kot nežno vabilo, da si dovoliš več sebe in manj strahu.…