Nikoli si nisem mislila, da bom toliko razmišljala o tem, kako stvari potujejo od točke A do točke B. Dolga leta sem imela občutek, da se vse nekako samo uredi, dokler se nisem sama znašla v situaciji, ko sem morala skrbeti, da naročila pridejo pravočasno, da je embalaže dovolj, in da se nič ne izgubi v procesu. Takrat sem prvič občutila, kaj pomeni, ko logistika postane vsakodnevni del življenja.
Najbolj se spomnim jutra, ko sem prejela klic stranke, ki je nujno potrebovala paket, jaz pa sem ugotovila, da sem poslala napačno škatlo. Ni bila katastrofa, je pa bil trenutek, ko sem si priznala, da improvizacija ni več dovolj. Če sem želela, da stvari delujejo gladko, bom morala vzpostaviti sistem, ki bo trpežen tudi takrat, ko me bo lovilo sto drugih obveznosti. Logistika ni več pomenila samo pošiljanja paketov, postala je del mojega dneva, ki me je učil potrpežljivosti, doslednosti in realnega načrtovanja.
Začela sem pri osnovah: pregledala sem svoje procese, označila material, uredila police in si zapisala, kdo kaj naroči in kdaj. Sliši se preprosto, a mene je takrat to spravilo v povsem nov način razmišljanja. Ko sem prvič videla, da gre vse skozi brez iskanja, stresa in podvajanja, sem razumela, kako veliko lahko naredi dobro organizirana logistika.
Največja zmaga je bila, ko sem končno uskladila dobavitelje. Prej sem se prepogosto prilagajala njim, zdaj pa sem začela postavljati jasna pravila – kdaj naj pride blago, kako naj bo zapakirano in kaj pričakujem od njihove strani. Zanimivo je bilo opazovati, kako se stvari uredijo, ko ima vsak natančno določeno odgovornost. Šele takrat sem zares dojela, da je logistika partnersko delo, ne enosmerna ulica.
Danes, ko odprem sistem in vidim pregled nad naročili, me prav pomiri. Ni več tistega kaotičnega iskanja in nedokončanih seznamov. Občutek imam, da diham lažje, ker vem, da ni več potrebno čakati na srečo – procesi končno delajo zame.
Če mi kdo danes omeni logistiko, se ne zmrdnem več tako, kot sem se včasih.