Nikoli ne pozabiš tistega trenutka, ko te nekaj res premakne. Zame je bil to trenutek, ko sem se nekaj časa nazaj odpravil v Novo mesto, ko sem naletel na razstavo. Ta razstava pa je imela naslov Anton Podbevšek. Za to ime pa sem v preteklosti le slišal. Vedel sem, da gre za pomembno ime v slovenski literaturi, a nisem poznal njegovega dela do potankosti.
Tedaj sem si na razstavi prebral nekaj njegovih del in pesmi iz različnih zbirk. Med prebiranjem pa sem bil prav navdušen nad njegovo drznostjo in inovativnostjo. Bil sem namreč precej velik navdušenec nad prozo in pesništvom, tako da je bilo to res nekaj zame. Hitro sem videl, da ne gre za običajno poezijo, vendar je Anton Podbevšek res uporabil zanimiv slog, ter je imel odlično sporočilnost.
Njegov način razmišljanja mi je nato res dal nekaj za misliti. O delih, ki sem jih spoznal sem imel kar veliko za razmišljati. Zato sem si za domov na tej razstavi tudi kupil pesniško zbirko njegovih del. Spoznal sem se tudi z njihovim življenjepisom, ki me je precej navdušil. Njegova sposobnost, da iz svojih osebnih izkušenj, tudi tistih tragičnih in bolečih, kot je bil njegov vojni pohod, ustvari nekaj, kar presega čas in ostaja relevantno še danes.
Ta izkušnja me je prav malo prebudila. V meni je odprla neko zanimanje, da sem začel malo bolj raziskovati slovensko literarno zgodovino in se bolj poglobil v umetniške tokove, ki so oblikovali našo kulturo. Priznam tudi, da me je posledično Anton Podbevšek spodbudil, da sem začel pisati svoja dela. Ta pa niso bila tako resna, saj sem bil v temu precejšen amater. Kljub temu pa sem v procesu užival, ter so bila moja skromna dela zame nekaj posebnega, saj sem se lahko začel na ta način izražati nekoliko bolj inovativno. Zato je bila tista razstava zame res nekaj posebnega.