Prvič sem opazovala balirke pri delu na počitnicah pri sorodnikih. Do takrat sem vedela le, da se je seno nekoč spravljalo na roke. Z vilami, z veliko ljudi in veliko potrpljenja. Takrat pa sem stala ob robu travnika in gledala, kako stroj pobira travo in jo v nekaj minutah spremeni v popolnoma oblikovane bale. Zdelo se mi je, kot da gledam pravo malo čarovnijo.
Najbolj me je fasciniralo, kako hitro gre delo. Traktor počasi vozi po travniku, balirke pa požirajo travo in jo stiskajo v kompaktne oblike. Vsaka bala je enaka, kar olajša zlaganje in prevoz. V nekaj urah je bilo narejeno toliko, kot bi nekoč trajalo več dni. Takrat sem spoznala, zakaj so balirke postale skoraj obvezen del sodobnega kmetijstva.
Seveda pa delo ni vedno brez težav. Spomnim se, kako se je enkrat vrv zataknila in stroj je obstal sredi travnika. Vsi so hitro priskočili na pomoč, stric pa je znal težavo urediti v nekaj minutah. Naučila sem se, da morajo biti balirke redno pregledane, saj majhna napaka lahko pomeni veliko zamudo in pri spravilu sena čas vedno igra odločilno vlogo.
Najlepši del pa je bil, ko je bilo delo končano. Bale, lepo zložene ob robu polja, so bile kot dokaz, da je trdo delo poplačano. Otroci so po njih skakali in se skrivali, odrasli pa smo s ponosom gledali, kaj je nastalo. Balirke niso prinesle samo olajšanja pri delu, ampak tudi občutek, da je vse skupaj bolj urejeno in organizirano.
Ko danes razmišljam o tistem poletju, se spomnim predvsem občutka ponosa. Tehnologija ni vzela vrednosti delu, ampak ga je olajšala. Balirke so omogočile, da ostane več časa za družino, za počitek in celo za uživanje v samem trenutku.
Vsakič, ko se peljem mimo polj in vidim bale, se spomnim, da za temi lepimi vrstami stoji stroj, ki je ljudem olajšal življenje. In da je napredek včasih najbolj opazen prav na takih majhnih, a pomembnih strojih.